Alavitske ženske v Siriji: Spolne ujetnice in sužnje v rokah milic

Alavitske ženske so v Siriji odpeljali kot spolne sužnje in jih posilili.

Članek Paula Wooda iz revije The Spectator

Alavitske skupnosti v Siriji živijo v skrajnem strahu, da bodo njihove ženske in dekleta ugrabile in pridržane kot "ujetnice" ali spolne sužnje.
Po padcu Asadovega režima in sredi povračilnih napadov milic, zvestih novim vladarjem, so se pojavila poročila o ugrabitvah zaradi posilstev in celo prisilnih porok. Alavitski aktivisti za človekove pravice pravijo, da so nekatere ženske še vedno v ujetništvu in da se ugrabitve nadaljujejo. Sirske oblasti obtožujejo, da jih ne morejo ali nočejo ustaviti.

Aktivisti pravijo, da je bilo ugrabljenih med 50 in 60 žensk in deklet. Te številke so blede v primerjavi z več kot 1600 civilisti, ubitimi v valu sektaškega nasilja marca, ko so sunitske milice zbrale alavitske moške in fante ter jih usmrtile na ulicah; nekatere – kot sem takrat pisal – so prisilili, da so se plazili v smrt in tulili kot psi. Toda misel, da džihadisti poskušajo oživiti prakso zasužnjevanja, v srca alavitov vzbuja še posebej grozo. Obstajajo verodostojna pričevanja nekaterih družin, v nekaterih primerih pa tudi samih žrtev.

23-letna Samira pravi, da je pobegnila, potem ko so jo ugrabili, skupinsko posilili in nato prodali v prisilno poroko.
To ni njeno pravo ime; boji se razkriti svoje identitete. Z njo sem se pogovarjal prek WhatsAppa s tolmačem. Povedala je, da so jo februarja ugrabili na ulici, ko je obiskala Homs. To je njena zgodba:

Pred vozilom se je ustavil bel kombi, zakamufliran z blatom, da bi spominjal na vojaško vozilo, in iz njega je skočilo šest zamaskiranih moških. Samira je stekla, a so jo ujeli in vrgli na zadnji sedež. Poskušala se je upreti, ko se je kombi premaknil, a so jo roke držale na tleh in udarci so se usuli po njej. Nato je eden od njih dvignil čevelj in jo pohodil po obrazu. »Po tem se nisem premaknila,« pravi.

Zavezali so ji oči in avto se je vozil približno eno uro. Ko se je ustavil, so ji odstranili prevezo in zagledala je nedokončano hišo na skalnatem terenu. Potisnili so jo noter in jo odpeljali v sobo z nizkimi zofami. Nekateri moški so bili maskirani, nekateri so nosili kratke halje, ki jih nosijo džihadisti, nekateri pa so imeli črne naglavne trakove s šahado, na katerih je bila v beli barvi napisana: »Ni drugega boga razen Boga.«

Druga ženska, stara okoli petdeset let, s sivimi lasmi pri ušesih, je tiho sedela in strmela v prazno. Samiri so zavezali oči in ji zvezali roke. Eden od moških ji je vzel telefon in poklical njeno družino. Slišala jih je, da zahtevajo 500 milijonov sirskih funtov – kar je enakovredno približno 30 funtom. Rekel je: »Če ne plačate, vam bomo poslali njeno roko.«

Nato so drugi ženski rekli: »Nihče ni plačal zate,« in jo ustrelili v prsi z enim nabojem iz kalašnikovke.

Ko se je zmračilo, je eden od njiju rekel, da bo Samiro odpeljal domov. Bila je polna upanja. Vendar jo je odpeljal v sobo z vzmetnico na tleh. Poskušal jo je sleči. Uprla se je, zato je poklical drugega moškega. Eden od njiju jo je držal, drugi pa jo je posilil. Pravi: »Omedlela sem. Ko sem se zbudila, je bilo v sobi sedem moških. Izmenično so me posiljevali.«

Naslednje jutro se je znašla sama. Odprla je vrata in se začela spuščati po betonskih stopnicah. Nenadoma jo je s kopito puške udaril po zatilju in padla je. Odvlekli so jo nazaj v isto sobo. Tokrat so jo štirje moški posilili. Imenovali so jo »brezsramna vlačuga« in »prašičja Nusajri«, kar so bile sektaške žalitve. Dnevi so minevali tako, med posilstvom, prisiljevanjem in zvezovanjem. Spominja se dveh vrvi: ene zelene, druge rjave. Postala je zelo šibka.

Nato so ji moški in druga ženska ukazali, naj se usede dol in sede na tla. Drugi ženski so rekli: »Nihče ni plačal zate,« nato pa so jo ustrelili v prsi. Ostala je sedeti z rahlo razmaknjenimi nogami, iz prsi pa ji je brizgala kri. Samiri so rekli: »Moli.« Vrgla se je na tla in prosila k njihovim nogam. »Trepetala sem.«

Vendar je niso ubili. Prisilili so jo, da je ležala, ji vlili kri umorjene ženske blizu glave in jo fotografirali – očitno, da bi ponaredili njeno smrt. Tisti večer je razumela, zakaj. Prišel je moški v šestdesetih letih, ki so ga klicali "Princ". Ukazal ji je, naj se okopa in obleče, in jo prisilil, da je hodila pred njim, da jo je lahko pregledal. Nato jim je izročil vrečko, polno denarja. Prodali so jo.

Princ ji je dal črn nikab in jo odpeljal na zadnji del Range Roverja. Pokazal je na pištolo na boku in rekel: »Če se premakneš, bom ustrelil.« Prosila je, da bi vedela, kaj se bo zgodilo z njo. Rekel je: »Rešil sem ti življenje. Ubili so te. Plačal sem zate. Moja si. Jaz bom tvoj mož; v vsem me boš ubogal.«

Živela je z njim v hiši severno od Idliba. O tistem času ni želela govoriti, rekla je le: »Želim si, da bi umrla, preden sem šla tja.« Zdelo se je, da je vplivna osebnost; obiskovali so ga uradniki in na kontrolnih točkah ga niso ustavljali. Uspelo ji je prepričati, da je sprejela svojo usodo, zato ji je dovolil, da se obrne na družino. Pogreb so ji že priredili, potem ko so videli njene fotografije, objavljene na družbenih omrežjih.

Samira je bila nato pretihotapljena v Libanon.

Poglej Vir